Ali se ob človeku, ki ga imaš rada, počutiš dovolj varno, da se lahko zares prepustiš?
Pred kratkim sem po dolgem času ponovno začela hoditi plesat. Ples sem imela vedno rada, a zadnjič sem se med plesom zavedela nečesa, o čemer prej nisem prav veliko razmišljala.
Ugotovila sem, kako zelo se znam med plesom prepustiti. Ko plešem z moškim, ki zna voditi in mu zaupam, mi ni treba razmišljati o naslednjem koraku. Ni mi treba odločati, kam bova šla, niti imeti vsega pod nadzorom. Lahko se preprosto prepustim njegovemu vodenju, glasbi in občutkom.
In kako osvobajajoč je ta občutek!
Ob tem pa sem se vprašala: Zakaj se znam tako popolnoma prepustiti med plesom, v partnerskem odnosu pa mi je to veliko težje?
Ko smo navajene imeti vse pod nadzorom
Koliko žensk nas je navajenih biti močnih, samostojnih, odločnih? Koliko nas je takšnih, ki znamo poskrbeti za vse, organizirati, poiskati rešitve in prevzeti odgovornost?
In s tem seveda ni nič narobe.
Toda ali znamo ob človeku, ki ga imamo rade, to moč tudi nekoliko odložiti?
Ali si dovolimo, da kdaj pobudo prevzame on? Da nekaj naredi po svoje, tudi če bi same naredile drugače? Da nas vodi, ne da bi ves čas preverjale, popravljale ali razmišljale, kako bi lahko bilo bolje?
Življenje me je naučilo, da ženske s tem, ko ves čas prevzemamo pobudo, vztrajamo pri svojem načinu in želimo imeti vse pod nadzorom, moškim nehote sporočamo, da niso dovolj dobri. Da jim ne zaupamo, da bodo zmogli. In tako jim včasih niti ne damo priložnosti, da bi pokazali svojo moč, odločnost in sposobnost prevzemanja odgovornosti.
Včasih si želimo, da bi moški prevzel pobudo, nas razbremenil ali naredil nekaj za nas. Ko to dejansko naredi, pa ga začnemo popravljati, mu svetovati ali razlagati, kako bi lahko naredil bolje.
Morda mislimo, da mu samo pomagamo. A če se to ponavlja, lahko sčasoma izgubi voljo do prevzemanja pobude. Me pa smo potem razočarane, ker moramo za vse poskrbeti same.
Toda zakaj to počnemo?
Morda zato, ker smo se skozi življenje naučile, da se moramo zanesti predvsem nase. Ker smo bile že tolikokrat razočarane. Ali pa smo se tako navadile imeti vse niti v svojih rokah, da nadzora ne znamo več spustiti niti takrat, ko bi ga lahko.
Včasih je bila potreba po nadzoru morda celo nujna. Pomagala nam je, da smo se znašle v težkih okoliščinah, poskrbele zase in se zaščitile pred novimi razočaranji.
Toda nekaj, kar nam je nekoč pomagalo, nas lahko pozneje začne omejevati.
Če moramo vedno vse predvideti, nadzorovati in same poskrbeti, da bo vse prav, koliko prostora sploh še ostane za sproščenost, spontanost in bližino?
Kaj pravzaprav pomeni, da se ob moškem počutimo varno?
In tukaj se zame odpre še globlje vprašanje.
Ali se ob človeku, ki ga imamo rade, sploh počutimo dovolj varno, da mu lahko pokažemo tudi svojo ranljivost?
Da smo lahko ob njem takšne, kot smo. Ne samo takrat, ko smo nasmejane, sproščene in dobre volje, ampak tudi takrat, ko smo žalostne, prestrašene, razočarane ali jezne.
Da nas zna sprejeti tudi v naših neprijetnih čustvih. Da nam ne govori, da čutimo narobe, da pretiravamo ali da si stvari napačno predstavljamo. Da nas ne poskuša takoj popravljati ali iskati rešitev, za katere ga nismo prosile.
Da zna preprosto biti ob nas. Nas poslušati, slišati in ostati prisoten tudi takrat, ko nam je težko.
Da nam ni treba biti vedno močne. Da si lahko dovolimo biti nežne, čutne, spontane, igrive. Da lahko kdaj priznamo, da ne zmoremo vsega same, in dovolimo, da nekdo poskrbi tudi za nas.
Občutek varnosti pa se ne rodi samo iz tega, da nas nekdo zna slišati in sprejeti naša čustva. Gradi se tudi skozi vsakodnevna dejanja. Ko se njegove besede ujemajo z dejanji. Ko drži obljube. Ko spoštuje naše meje in zna prevzeti odgovornost za svoje napake. Ko vemo, da se lahko nanj zanesemo tudi takrat, ko ni vse lepo in preprosto.
Notranja stabilnost in spoštljiva komunikacija
Pomembna se mi zdi tudi njegova notranja stabilnost. Da je moški trden v sebi. Da ga vsaka težava, nesoglasje ali neprijetno čustvo ne vrže iz ravnovesja. Da zna ostati prisoten tudi takrat, ko stvari niso preproste.
Ne pričakujem, da bo vedno miren, da ne bo nikoli ranljiv ali da ga nič ne bo prizadelo. Želim pa si moškega, ki zna prepoznati svoja čustva, jih izraziti in zanje prevzeti odgovornost. Ki za svoje počutje ne krivi avtomatično mene ali drugih in ki mu ni treba bežati pred neprijetnimi pogovori ali se zapreti vase, ko postane težko.
Da mu lahko povem, kaj si želim, kaj potrebujem ali kaj me moti, ne da bi to takoj razumel kot napad nase. Da se mu ni treba nemudoma braniti ali napasti nazaj. Da se znava pogovarjati tudi o neprijetnih stvareh, brez kričanja, obtoževanja in brez tega, da bi drug drugega prizadela.
Seveda se lahko oba kdaj razburiva. Pomembno pa se mi zdi, da tudi takrat ohraniva spoštovanje drug do drugega in da se znava, če so čustva premočna, umiriti ter se pozneje vrniti k pogovoru.
Želim si moškega, ob katerem mi ni treba biti tista, ki ves čas drži skupaj tako sebe kot njega.
Občutek, da sva ekipa
Pomembno mi je tudi, da čutim, da mi partner stoji ob strani. Da me podpira, tudi kadar se z vsem, kar naredim ali rečem, ne strinja. Da me pred drugimi ne spodkopava, ne razvrednoti mojih odločitev in me ne pušča same v neprijetnih situacijah.
Ne potrebujem njegovega brezpogojnega strinjanja. Želim pa si občutek, da sva ekipa. Da morebitna nesoglasja rešujeva predvsem na štiri oči, v iskrenem in spoštljivem pogovoru, namesto da bi se pred drugimi postavljala na nasprotni strani.
Da tudi takrat, ko se ne strinjava, čutim, da sva še vedno na isti strani.
Varen moški ni tisti, ki vedno naredi vse prav, ampak tisti, ob katerem se nam ni treba bati biti to, kar smo.
Verjamem, da je prav občutek varnosti eden od pomembnih pogojev, da se ženska lahko zares sprosti in prepusti. Da lahko izrazi svojo ženstvenost in tisto, čemur pogosto rečemo ženska energija.
Ne zato, ker bi bila manj sposobna ali manj samostojna, ampak zato, ker ji ni treba ves čas delovati iz potrebe po nadzoru.
Od zaupanja pri plesu do zaupanja v življenju
Med plesom je vse skupaj precej preprosteje. Ko začutim, da moški zna voditi in me varno držati, se lahko prepustim. V partnerskem odnosu pa je zaupanje veliko bolj večplastno.
Tam ni dovolj, da me zna držati v naročju. Pomembno je, da zna stati ob meni tudi takrat, ko mi je težko. Da se lahko nanj zanesem, ko pridejo težave. Da zna biti ob meni v mojih čustvih, ne da bi jih poskušal spreminjati. Da se lahko z njim pogovarjam tudi o stvareh, ki niso prijetne, ne da bi se morala bati njegovega odziva.
Pri plesu potrebujem moškega, ki mu lahko zaupam, da me bo ujel, ko se prepustim. V življenju pa moškega, za katerega vem, da mi bo stal ob strani tudi takrat, ko postane težko.
Kaj pa, če se tudi ob varnem moškem ne bi znale prepustiti?
Ob tem pa se sprašujem še nekaj.
Ali takšen partnerski odnos, v katerem lahko ženska začuti dovolj varnosti, da se resnično prepusti, sploh obstaja?
In če obstaja, ali bi se jaz v njem znala prepustiti?
Kajti eno je želeti si moškega, ob katerem se lahko sprostim in mu zaupam. Nekaj povsem drugega pa je takšno zaupanje tudi zares živeti.
Kaj če bi ob sebi imela moškega, ki je zanesljiv, čustveno prisoten in spoštuje moje meje, jaz pa bi še vedno čutila potrebo, da imam vse pod nadzorom?
Bi mu dovolila, da me vodi? Da sprejme odločitev? Da nekaj naredi drugače, kot bi naredila sama?
Ali bi me ob tem začelo vznemirjati, ker stvari ne potekajo tako, kot sem si zamislila?
Morda včasih sploh ne gre za to, da drugemu ne zaupamo. Morda smo tako dolgo morale biti tiste, ki vse obvladajo, da smo pozabile, kako je, ko nam ni treba.
Ko je nadzor postal navada, je lahko tudi prepuščanje nekaj, česar se moramo ponovno naučiti.
In prav to si želim tudi sama.
Varnost in zaupanje ustvarjava oba
Ob vsem tem se mi zdi pomembno, da se vprašamo tudi, kaj same prispevamo k občutku varnosti v odnosu.
Ali znamo tudi me prisluhniti partnerjevim čustvom, ga sprejeti v njegovi ranljivosti in mu stati ob strani, kadar mu je težko? Ali znamo izraziti svoje nezadovoljstvo, ne da bi ga obtoževale ali napadale?
In ali znamo jasno povedati, kaj si želimo in kaj potrebujemo?
Ženske včasih pričakujemo, da bi moral moški že sam vedeti, kaj čutimo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Da bi moral prepoznati naše potrebe, še preden jih izrazimo. Potem pa smo razočarane, jezne ali užaljene, ker nečesa ni naredil za nas, čeprav mu tega pravzaprav nikoli nismo povedale.
Toda kako naj nam nekdo da tisto, kar potrebujemo, če mu tega ne povemo?
Prav tako se mi zdi pomembno, da tudi me partnerju ponudimo tisto, kar si želimo prejemati. Da mu prisluhnemo, ga spoštujemo, podpiramo in mu dovolimo biti ranljiv. Da znamo sprejeti njegovo drugačnost, ne da bi jo želele ves čas popravljati.
Pomembno se mi zdi tudi, da znamo moškemu pokazati, da ga cenimo. Da ne opazimo samo tistega, česar ni naredil ali kar bi lahko naredil bolje, ampak tudi vse tisto, kar naredi dobro. Da ga znamo iskreno pohvaliti, se mu zahvaliti in mu povedati, koliko nam pomeni njegova pozornost, trud ali podpora.
Tudi moški potrebuje občutek, da je viden, cenjen in sprejet. Ko začuti, da njegov trud opazimo in cenimo, bo pogosto še z večjim veseljem naredil kaj za nas. Iskreno priznanje lahko okrepi njegovo željo, da prispeva k odnosu, namesto da bi imel občutek, da karkoli naredi, nikoli ni dovolj dobro.
Zaupanje se ne gradi samo s tem, kar drugi naredi za nas, ampak tudi s tem, kako se same odzivamo nanj.
Prepustiti se ne pomeni podrediti se
Želim se naučiti spustiti nadzor. Dovoliti drugemu, da naredi stvari po svoje. Sprejeti, da drugače ne pomeni nujno slabše.
Želim si znati sprejeti pomoč, ne da bi imela občutek, da moram vse preveriti. Dovoliti si, da se kdaj naslonim na nekoga drugega, ne da bi ob tem izgubila občutek lastne moči.
Ne želim se podrediti. Želim se prepustiti.
In med tema dvema stvarema je ogromna razlika.
Podrediti se bi pomenilo odpovedati se sebi, svojim potrebam, željam in mejam. Prepustiti se pa pomeni, da lahko ostanem popolnoma jaz, obenem pa zaupam drugemu toliko, da mi ni treba ves čas vsega voditi in nadzorovati.
A hkrati verjamem, da se zaupanje ne more zgoditi zgolj zato, ker se odločimo, da bomo zaupale. Potrebujemo tudi človeka, ki s svojimi dejanji pokaže, da je našega zaupanja vreden.
In prav tu se mi zdi bistvo.
Zaupanje je nekaj, kar gradita oba. Oba morata znati biti zanesljiva, spoštljiva in pripravljena spustiti nadzor.
Ne iščem moškega, ki bi prevzel odgovornost zame, ampak odnos, v katerem si lahko oba zaupava in se drug ob drugem sprostiva.
Prava bližina se začne prav tam, kjer nam ni treba več ves čas voditi, dokazovati, nadzorovati ali biti močne.
Kjer lahko ostanemo samostojne in zveste sebi, hkrati pa si dovolimo, da se kdaj naslonimo na drugega.
Tako kot pri plesu.
Ko začutiš, da te nekdo varno drži, in si dovoliš nagniti nazaj, ne da bi te bilo strah, da boš padla.
Ne zato, ker sama ne bi znala stati na svojih nogah.
Ampak zato, ker mu zaupaš, da te bo ujel.
Si se v partnerskem odnosu že kdaj počutila tako varno, da si lahko zares spustila nadzor in se prepustila? ❤️
