Ženska sproščeno počiva na ležalniku na sončni terasi, v roki drži kozarec, ob njej stoji svetel labradorec.

Ali si dovolim biti pomembna tudi sama sebi?

Zadnjič sem pisala o občutku krivde, ki se je pojavil, ko sem si dovolila biti jaz. Ko sem uživala, se veselila, zabavala in plesala.

In potem se je prikradla krivda. Ker sem imela občutek, da sem bila »preveč«. Čeprav nisem naredila ničesar narobe.

Ob tem sem začela razmišljati, v koliko drugih življenjskih situacijah se lahko pojavi podoben občutek. Kolikokrat zaradi krivde preslišim svoje potrebe, prestopim svoje meje ali se odpovem nečemu, kar si želim?

Želim se naučiti te trenutke prepoznavati. Razumeti, kaj jih v meni sproži, in predvsem ne dovoliti, da bi občutek krivde vedno znova odločal namesto mene.

In to ne velja samo zame. Velja za vse nas.

Krivda ima veliko obrazov

Občutek krivde se lahko prikrade v povsem vsakdanje situacije, v katerih pogosto niti ne pomislimo, da bi lahko ravnale drugače.

  • Ko rečemo NE. Čeprav smo utrujene, nimamo časa ali preprosto nečesa ne želimo, se počutimo krive, ker smo nekoga razočarale.
  • Ko si vzamemo čas zase. Namesto da bi uživale v sprehodu, knjigi, plesu ali brezdelju, razmišljamo, kaj vse bi morale medtem narediti.
  • Ko sebe postavimo na prvo mesto. Kot da bi bila skrb za lastne potrebe nekaj sebičnega in bi morale vedno najprej poskrbeti za vse druge.
  • Ko nekomu ne moremo pomagati. Čeprav smo tudi same utrujene ali potrebujemo podporo, imamo občutek, da smo nekoga pustile na cedilu.
  • Ko uživamo, medtem ko imajo drugi težave. Kot da bi morale zmanjšati svojo srečo, da bi dokazale, da nam je mar.
  • Ko si dovolimo brezdelje in počitek. Komaj se ustavimo, že nas preganja slaba vest, ker ne počnemo ničesar koristnega.
  • Ko izrazimo svoje želje. Še posebej, kadar so drugačne od pričakovanj drugih in se bojimo, da bomo zaradi njih zavrnjene ali nerazumljene.
  • Ko ne prevzamemo odgovornosti za čustva drugih. Ko je nekdo nezadovoljen z našo odločitvijo in imamo občutek, da moramo njegovo nezadovoljstvo odpraviti.
  • Ko si dovolimo uživati v svojem telesu, čutnosti ali pozornosti. Ko se po prijetni izkušnji začnemo spraševati, ali smo si sploh smele dovoliti toliko užitka.
  • Ko zbolimo ali preprosto ne zmoremo več. Namesto da bi si dovolile počitek in okrevanje, se počutimo krive, ker ne moremo opravljati svojih obveznosti.

Si se prepoznala v katerem od teh trenutkov? Morda celo v več njih?

Ko svojo vrednost dokazujemo z delom

Veliko nas je odraščalo s sporočilom, da moramo biti pridne, prijazne, ustrežljive in vedno pripravljene pomagati. Najprej opraviti vse obveznosti, poskrbeti za druge, potrpeti in si šele potem vzeti čas zase.

Ampak kdaj pride ta »potem«?

Ko je vse narejeno? Saj vemo, da nikoli ni.

Delamo, skrbimo, rešujemo težave in prevzemamo nove odgovornosti. Tudi ko smo že utrujene, se prepričujemo, da bomo zmogle še malo.

In nekje globoko v sebi morda čakamo, da bo kdo opazil naš trud. Da bo rekel: »Hvala. Vidim, koliko narediš. Cenim te.«

Toda tudi kadar pohvala pride, občutek, da smo dovolj, pogosto ne traja dolgo.

Veliko nas gre v službo in po opravkih tudi takrat, ko se že počutimo slabo. Še malo bomo zdržale, še to moramo narediti, potem bomo pa počivale. Poznam pa prijateljico, ki se je, ko je zares zbolela in morala ostati doma, počutila krivo. Ne samo zato, ker ni mogla v službo, temveč ker je sploh zbolela. Njeno telo je potrebovalo počitek in regeneracijo, ona pa se je obremenjevala s tem, kaj vse zaradi bolezni ne more narediti.

Ob tem se mi poraja vprašanje:

Kdaj smo začele verjeti, da smo vredne samo toliko, kolikor naredimo?

Ni nam treba izgoreti, da bi dokazale, koliko smo vredne. In ni nam treba zboleti, da bi si dovolile počivati.

Ko počivamo, a se ne spočijemo

Včasih se končno usedemo ali uležemo, a v glavi se že oglasi glas: »Daj, vstani. Še to moraš narediti. Pa tisto te čaka. In na ono ne pozabi.«

Telo miruje, misli pa nam neprestano servirajo dolg seznam opravil.

Namesto miru občutimo nemir. Kot da izgubljamo dragoceni čas, kadar ničesar ne počnemo.

In tako tudi takrat, ko naše telo miruje, v sebi pravzaprav ne počivamo.

Potem pride dopust. Teden ali dva, ki naj bi bila namenjena tudi počitku. A pogosto tudi dopust spremenimo v nov seznam obveznosti.

Zjutraj je treba teči, potem plavati, si ogledati čim več znamenitosti, se povzpeti na najbližji hrib, obiskati čim več krajev in vsak dan izkoristiti do zadnje minute. Da ne rečem, da tudi službe ne odložimo popolnoma, saj si še vedno dovolimo prebrati kakšen mail, nanj odgovoriti in opraviti pomemben službeni klic.

Domov se vrnemo utrujene in z občutkom, da potrebujemo dopust.

Seveda ni nič narobe z aktivnim dopustom, če si ga želimo in v njem uživamo.

Se pa sprašujem, ali si znamo dovoliti vsaj en dan, ko nimamo nobenega načrta. Ko nam ni treba nikamor in nam ni treba prav ničesar doseči.

Ali smo pozabile, kako je preprosto biti?

Ko se učimo reči NE

Beseda NE. Tako kratka, pa jo je včasih tako težko izgovoriti.

»Ne morem, ker …«

In že hitimo pojasnjevati, opravičevati in iskati dovolj dober razlog. Kot da naša želja ali preprosto dejstvo, da nečesa nočemo, sama po sebi ne štejeta.

Ko začnemo postavljati meje, pa ne občutimo samo notranjega nelagodja. Pogosto naletimo tudi na odpor okolice.

Ljudem, ki so navajeni, da smo vedno na voljo, naše nove meje morda ne bodo všeč. Lahko so razočarani, nam meje očitajo ali nas poskušajo prepričati, da si premislimo.

In takrat se hitro oglasi krivda. Morda celo podvomimo o svoji odločitvi in spet popustimo, samo da bi se izognile neprijetnim občutkom.

Ali smo res dolžne vsako svojo odločitev pojasnjevati in zagovarjati?

Včasih je dovolj preprosto reči NE.

Kje se konča moja odgovornost za drugega in kje se začne njegova?

Pomembno se mi zdi razlikovati med tem, da nekoga prizadenemo, in tem, da se nekdo počuti prizadetega.

Če nekoga ponižujemo, žalimo, namerno zavajamo ali z njim ravnamo nespoštljivo, smo odgovorne za svoje ravnanje.

Če pa prijazno in spoštljivo povemo, kaj čutimo, kaj si želimo ali česa ne želimo, in je drugi zaradi tega razočaran, to še ne pomeni, da smo naredile nekaj narobe.

Kolikokrat smo zaradi strahu, da bi nekoga prizadele, raje tiho, zamolčimo svoje želje, potlačimo svoja čustva ali prestopimo lastne meje?

Kje je potem meja med prijaznostjo do drugega in nezvestobo sebi?

Ali si sploh dovolim biti pomembna tudi sama sebi?

Občutek krivde ni vedno zanesljiv pokazatelj, da smo naredile nekaj narobe.

Včasih se pojavi preprosto zato, ker smo ravnale drugače, kot smo bile vajene.

Ker smo prisluhnile sebi. Ker smo namesto samodejnega »ja« izrekle »ne«. Ker smo si dovolile počivati, čeprav delo še ni bilo končano.

To seveda ne pomeni, da lahko prezremo potrebe drugih ali da nam ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja.

Pomeni pa, da so tudi naše potrebe pomembne.

Saj poznamo navodilo, ki ga slišimo na letalu: če je potrebna kisikova maska, jo najprej nadeni sebi in šele nato pomagaj otroku.

Zakaj? Ker če sama nimaš dovolj kisika, ne moreš učinkovito pomagati niti drugemu.

In zakaj v vsakdanjem življenju na to tako pogosto pozabimo? Kako naj skrbimo za druge, če smo same povsem izčrpane?

Skrb zase ni nasprotje skrbi za druge. Je tudi njen temelj.

Morda se občutek krivde ne bo poslovil čez noč. Morda se bo še vedno oglasil, ko bomo postavile mejo, si vzele čas zase ali si dovolile nekaj, kar nas osrečuje.

A takrat se lahko ustavimo in se vprašamo:

Sem res naredila nekaj narobe? Ali mi je samo neprijetno, ker sem tokrat upoštevala tudi sebe?

Ni mi treba izbirati med ljubeznijo do drugih in ljubeznijo do sebe.

Lahko sem ljubeča, sočutna, pripravljena pomagati – in sem hkrati pomembna tudi sama sebi.

Včasih bomo koga razočarale. Če pa bomo za vsako ceno skrbele, da se to ne zgodi, bomo vedno znova razočarale same sebe.

Če si se v teh besedah prepoznala in čutiš, da je čas, da se nekoliko ustaviš, prisluhneš sebi in začneš raziskovati svoj odnos do lastnih potreb in meja, te vabim na individualno srečanje Soul Spa.

To je prostor, namenjen samo tebi. Prostor, kjer ti ni treba ničesar dokazovati, nikomur ugajati ali izpolnjevati pričakovanj.

Kjer si lahko preprosto to, kar si.

In si dovoliš biti pomembna tudi sama sebi.