Ko užitku sledi krivda

Zakaj se počutim kot »lahka ženska«, če si dovolim biti zapeljiva, čeprav si ne želim ničesar več?

V soboto sem med plesom doživela nekaj, kar me še danes ne pusti povsem pri miru.

Pravzaprav se ni zgodilo nič posebej dramatičnega. Pa vendar je ta izkušnja v meni odprla vprašanja, za katera sem mislila, da sem jih že zdavnaj razrešila.

Plesala sem z moškim, ki je bil odličen plesalec in je znal čudovito voditi. Uživala sem v plesu, v glasbi, v usklajenem gibanju in občutku, ko se lahko popolnoma prepustim dobremu plesnemu vodenju.

Bilo mi je lepo.

Bila sem sproščena, igriva, čutna. In ja, tudi zapeljiva.

V plesu sem se spogledovala z njim. Dovolila sem si tisto posebno igrivost, ki se lahko razvije med dvema plesalcema.

Nisem razmišljala, kam bi to lahko vodilo. Pravzaprav nisem želela, da bi vodilo kamorkoli.

Kot moški me ni privlačil. Nisem si želela intimnega odnosa z njim.

Želela sem samo plesati, uživati in se prepustiti trenutku.

Ko se prijeten trenutek spremeni

Med plesom sem se nekoliko bolj sprostila in naslonila glavo bližje njegovi.

Takrat me je začel poljubljati na vrat.

V nekem trenutku sem tudi začutila, da je njegova roka zdrsnila nekoliko nižje, kot mi je bilo prijetno.

Nežno sem jo premaknila nazaj.

Brez besed, brez velike geste, skoraj neopazno. Preprosto sem začutila, da mi nekaj ne ustreza, in se odzvala.

S tem nisem imela nobene težave. Niti za trenutek nisem podvomila o svoji pravici, da odločam, kakšna bližina mi ustreza.

In tisti večer se s tem nisem posebej ukvarjala.

Potem pa me je naslednji dan povabil na pijačo. Kot nekakšen revanš za ples.

In prav to povabilo je v meni sprožilo nekaj nepričakovanega.

Začela sem razmišljati, kako je pravzaprav razumel najin ples. Ali je v moji sproščenosti in spogledovanju videl nekaj več? Je morda pomislil, da sem zainteresirana zanj tudi kot za moškega?

Nenadoma sem začela za nazaj presojati svoje vedenje.

Ali sem ga morda preveč zapeljevala?

Sem mu s svojim vedenjem dala napačen signal?

Sem v njem vzbudila željo, čeprav sem vedela, da si z njim ne želim ničesar več?

In ali je bilo to od mene nepošteno?

Zakaj sem se počutila umazano?

To je tisti del zgodbe, ki me je najbolj presenetil.

Ko sem razmišljala o svojem vedenju, sem začutila nekaj, kar je bilo precej močnejše od običajnega nelagodja.

Počutila sem se umazano.

Kot da bi se obnašala kot neka »lahka ženska«. Kot da bi nekdo s prstom pokazal name in rekel: »Poglej jo, kako zapeljuje moške, čeprav z njimi noče ničesar.«

In kar je najzanimivejše – nihče mi tega ni rekel.

To sem govorila sama sebi.

Nekje v meni se je oglasil glas, ki me je obsojal zaradi moje zapeljivosti.

Kot da bi bilo nekaj moralno vprašljivega v tem, da sem se spogledovala z moškim, čeprav nisem imela namena z njim razviti intimnejšega odnosa.

Kot da sem se igrala z njegovo željo.

Kot da sem mu ponujala nekaj, česar mu v resnici nisem želela dati.

In začela sem se spraševati, ali sem naredila kaj narobe.

Zakaj potrebujem opravičilo za svojo zapeljivost?

Ko sem poskušala razumeti svoje občutke, sem se zalotila pri nečem zanimivem.

Začela sem se opravičevati.

Razlagala sem si, da me je odnesla glasba. Da je bilo vse spontano. Da sem se samo prepustila plesu. Da nisem imela nobenega posebnega namena.

Potem pa sem se ustavila.

Zakaj sploh potrebujem vsa ta pojasnila?

Zakaj ne morem preprosto priznati, da sem se spogledovala, ker mi je bilo to prijetno?

Da sem uživala v svoji igrivosti in zapeljivosti?

Zakaj se mi zdi pomembno poudarjati, da me je odnesel trenutek?

Kot da bi bila moja zapeljivost sprejemljiva le, če bi bila nenamerna.

Kot da bi bilo nekaj napačnega v tem, da bi si zavestno dovolila uživati v njej.

In tukaj se je odprlo precej globlje vprašanje.

Ali si kot ženska sploh smem dovoliti biti zapeljiva samo zato, ker mi je to všeč?

Brez namena, da bi koga osvojila.

Brez želje po intimnem odnosu.

Brez načrta, da bi iz spogledovanja nastalo karkoli več.

Ali je lahko zapeljivost preprosto del moje igrivosti, živosti in čutnosti?

Od kod prihaja občutek, da sem naredila nekaj napačnega?

Na zavestni ravni nimam težav z žensko zapeljivostjo.

Verjamem, da ima vsaka ženska pravico uživati v svoji čutnosti, telesu, igrivosti in spogledovanju.

Toda očitno nekje globlje v meni še vedno obstajajo drugačna prepričanja.

Morda tista stara, pogosto neizgovorjena pravila o tem, kakšna naj bi bila »spodobna« ženska.

Lahko je privlačna, vendar ne preveč zapeljiva.

Lahko se spogleduje, vendar mora paziti, da ne vzbudi napačnih pričakovanj.

Lahko uživa v spogledovanju, vendar ne sme dajati vtisa, da ponuja nekaj, česar ne namerava izpolniti.

In če v moškem vzbudi željo, se mora vsaj malo počutiti odgovorno zanjo.

Morda sem prav to prepričanje nosila v sebi, ne da bi se ga sploh zavedala.

Da je nekaj narobe s tem, če v nekom vzbudim željo, ki je ne želim izpolniti.

Toda zakaj?

Ali je spogledovanje res obljuba?

Ali s tem, ko sem zapeljiva, drugemu človeku nekaj dolgujem?

Seveda se zavedam, da lahko moje vedenje v drugem vzbudi zanimanje, privlačnost ali željo. In razumem, da si lahko nekdo moje spogledovanje razlaga drugače, kot sem ga doživljala sama.

Toda ali to pomeni, da sem ga zavajala?

Ali je spogledovanje brez namena nadaljnje intimnosti že samo po sebi nepošteno?

Mislim, da ne.

Nekaj drugega bi bilo, če bi zavestno obljubljala nekaj, za kar bi vedela, da ni res.

Toda uživati v igrivem spogledovanju ni isto kot nekoga namenoma zavajati.

To, da v nekom vzbudim željo, še ne pomeni, da sem odgovorna za njeno izpolnitev.

In vendar je občutek krivde ostal.

Koliko svoje čutnosti si dovolimo, preden nas postane sram?

Ob tej izkušnji sem se začela spraševati, koliko svojih spontanih odzivov ženske omejujemo prav zaradi takšnih notranjih prepričanj.

Kolikokrat se zadržimo, ker ne želimo, da bi kdo našo sproščenost napačno razumel?

Kolikokrat postanemo previdnejše, manj igrive, manj odprte, samo zato, da ne bi vzbudile pričakovanj?

In koliko svojega užitka smo pripravljene žrtvovati, da se nam pozneje ne bi bilo treba spopadati z občutkom krivde?

Lahko bi se odločila, da bom naslednjič bolj zadržana.

Da se ne bom več tako sprostila med plesom.

Da ne bom več tako igriva ali zapeljiva.

Morda bi se s tem izognila kakšnemu napačnemu razumevanju.

Toda kaj bi s tem izgubila?

Del svoje spontanosti.

Del svoje živosti.

Del svoje čutnosti.

In predvsem svobodo, da se v prijetnem trenutku preprosto prepustim temu, kar čutim.

Ali moram res omejevati svojo čutnost zato, da bi nadzorovala, kaj si bodo drugi predstavljali ob njej?

Ni mi treba nehati uživati. Lahko pa si neham očitati svoj užitek.

Po nekaj dneh razmišljanja sem prišla do spoznanja, ki me je presenetilo.

Morda moja težava sploh ni v tem, da si ne bi znala dovoliti užitka.

Saj sem si ga.

Med plesom sem bila sproščena, igriva, prisotna v svojem telesu.

Uživala sem.

Nisem se spraševala, ali sem preveč zapeljiva.

Nisem razmišljala, ali se obnašam kot »spodobna ženska«.

Preprosto sem bila to, kar sem v tistem trenutku čutila.

Težava se je pojavila pozneje, ko sem začela svoj užitek presojati in se zaradi njega obsojati.

In zanimivo, da je bilo za to dovolj že povabilo na pijačo.

Povabilo, ki samo po sebi ni pomenilo nič slabega in za katero niti ne vem, kakšni nameni so bili za njim.

Toda v meni je sprožilo dvom.

Kot da bi morala za trenutek sproščenosti in svobode pozneje plačati z občutkom krivde.

In morda je prav tukaj moj naslednji korak.

Ne v tem, da začnem omejevati svojo čutnost.

Ne v tem, da postanem manj sproščena, manj igriva ali manj zapeljiva.

Ampak v tem, da se neham opravičevati za to, kar sem.

Da si dovolim biti čutna, igriva in zapeljiva, ne da bi se zaradi tega pozneje obsojala.

Da mi ni treba zmanjševati sebe samo zato, ker bi si kdo mojo sproščenost lahko razlagal drugače, kot sem jo doživljala sama.

Da sprejmem možnost, da bom v nekom vzbudila željo, ki je ne bom želela izpolniti.

In da zaradi tega nisem nepoštena, manj vredna ali »lahka«.

Morda resnična svoboda ni samo v tem, da si dovolimo uživati, ampak da se zaradi svojega užitka pozneje ne obsojamo.

Da si lahko preprosto priznam:

Bilo mi je lepo.

Uživala sem v plesu.

Bila sem igriva in zapeljiva.

Nisem si želela ničesar več.

In s tem ni bilo nič narobe.

Kaj pa ti?

Si se tudi ti že kdaj počutila krivo, ker si bila zapeljiva, čeprav si nisi želela ničesar več?

Si se kdaj ujela v občutku, da si nekomu nekaj dolžna samo zato, ker si v njem vzbudila željo?

Ali pa si začela omejevati svojo sproščenost in čutnost, da te drugi ne bi napačno razumeli?

Morda je čas, da se vprašamo:

Zakaj si tako težko dovolimo biti zapeljive, ne da bi morale svojo zapeljivost upravičevati?

In kaj bi se spremenilo, če bi svojo čutnost končno sprejele kot nekaj, kar pripada nam – ne kot obljubo nekomu drugemu?

Senzualna – prostor, kjer si dovolimo začutiti, sprejeti in živeti vse, kar smo.